RUDA - KOSOVO (2019) [BETTER]

Skoro svuda u svetu najveći rudnici nisu državni već privatni: sama ruda u vlasništvu je države koja rudarskim kompanijama daje koncesiju za istraživanje i ekploataciju rude na određeni vremenski period. Rudarske kompanije za tu privilegiju državi plaćaju rudnu rentu.

RUDA - KOSOVO (2019)

Podjetje Trepča je bilo konglomerat 40 rudnikov in tovarn, ki so bili večinoma na Kosovu, pa tudi na lokacijah v Črni gori. Toda srce delovanja in vir večine surovin je ogromen rudarski kompleks vzhodno od Kosovske Mitrovice na severu Kosova, znan že od rimskih časov.[5]

Po zaprtju več rudnikov in tovarn v poznih 1980-ih in 1990-ih, rudarski kompleks Trepča na Kosovu zdaj obsega le sedem rudnikov svinca in cinka, tri zgoščevalne, eno topilnico in eno cinkarno. Rudniki so razvrščeni glede na njihovo geografsko lokacijo:

Pod osmansko oblastjo so se Trepča in vsi drugi rudniki (kot Novo Brdo) začeli prazniti in propadati. Med avstro-turško vojno od 1683 do 1699 sta bila mesto Trepča in njen rudnik leta 1685 uničena. Leta 1690 je sledila množična depopulacija zaradi velikega preseljevanja Srbov in rudarska dejavnost popolnoma prenehala.[12]

Izkoriščanje rude se je začelo leta 1930 (Prvi rov v Starem Trgu). 14. avgusta 1930 so na istem mestu kot starodavna srednjeveška jama odprli flotacijo v Zvečanu (Stan Trg).[15] Ime Stan Trg je napačen tisk britanske uprave rudnika, ki izhaja iz toponima Stari Trg, ki v srbščini pomeni staro mesto ali stara tržnica. Presenetljivo je, da očitna tiskarska napaka ni bila popravljena v nobenem kasnejšem dokumentu ali rudarskem načrtu. Flotacija v Zvečanu je delovala do 31. marca 1941. V tem času je predelala 6 milijonov ton rude. Rudo so do flotacije prevažali najprej z volovskimi vpregami, dokler ni bila zgrajena 6,5 km dolga industrijska žičnica. Leta 1939 je v Zvečanu začela delovati topilnica in rafinerija svinca.

Stavka kosovskih rudarjev iz leta 1989 je bila gladovna stavka, ki so jo 20. februarja 1989 začeli nekateri delavci Rudnikov Trepče proti odpravi avtonomije Pokrajine Kosovo s strani Socialistične republike Srbije.[19] Stavka je hitro dobila podporo v Sloveniji in na Hrvaškem, v Beogradu pa so potekali protesti proti slovenskim, albanskim in hrvaškim zahtevam po decentralizaciji. Stavkovni svet je ubesedil deset zahtev, med drugim upoštevanje ustave iz leta 1974, ustavitev domnevne šovinistične in hegemonistične politike tistega časa, amnestijo za voditelje stavke itd.[20] Stavka je trajala osem dni in je bila znana kot najdaljša podzemna stavka doslej. Končno se je končalo po hospitalizaciji 180 rudarjev in odstopu voditeljev promiloševićevskih voditeljev Rahmana Morine, Ali Šukrija in Husamedina Azemija.

Prihod KFOR-a junija 1999 je povzročil izbruh rudarskega kompleksa. Severni rudniki so ostali v lasti in upravljanju Srbov, medtem ko so bili južni rudniki v albanskih rokah. Po umiku srbskih sil s Kosova leta 1999 je nastal kaos v obdobju med prevzemom oblasti s strani KFOR in UNMIK, vojaške oziroma civilne uprave. Enote UÇK so oropale in uničile velik del premoženja rudnika, mednarodne sile pa niso storile ničesar, da bi ga ustavile. UNMIK je bil pooblaščen za prevzem vseh podjetij v državni lasti. Vendar Trepča ni bila organizirana kot navadna, državna last, ampak se je leta 1996 preoblikovala v delniško družbo. Šef UNMIK-a Bernard Kouchner je osebno zahteval dokumentacijo o lastništvu Trepče, vendar ni bil pooblaščen prevzeti delniško družbo, o čemer je takrat pisal francoski časnik Le Monde. Srbsko vodstvo podjetja je poskušalo nadaljevati proizvodnjo v objektih severno od reke Ibar, ki so ostali izven albanskega nadzora, kolikor je bilo mogoče: 9 rudnikov od 14, 6 od 8 flotacijskih enot, 1 od 2 metalurških tovarn in 9 od 17 tovarn ali 70 % zmogljivosti. Ker je imel Kouchner administrativno oblast nad elektropodjetjem, je ukazal prekinitev napajanja rudnika. Nato je bil vzpostavljen alternativni daljnovod, ki je povezoval rudnik z omrežjem v osrednji Srbiji. Rudnik je bil oskrbovan z vodo po 30 km dolgem betonskem kanalu iz jezera Gazivode. Kouchner je zatrdil, da sta dva albanska otroka padla v kanal, zato je tudi naročil, da se voda preseka. Podjetje je nato organiziralo alternativni vodovodni sistem, ki je bil sestavljen iz močnih vodnih črpalk, ki so vodo iz reke Ibar črpale po dvosmernem cevovodu v bazene na pobočjih Zvečanskega hriba. Od tam je bila voda s prostim padcem speljana v tovarne. Uradni sedež družbe je bil prenesen v Beograd, uprava pa je ostala v Zvečanu.[23]

Ocenjuje se, da bi potrebne izboljšave stale med 15 in 30 milijoni ameriških dolarjev.[28] To bi bilo upravičeno, če bi se rudarjenje v polnem obsegu vrnilo, saj poročilo UNMIK-a iz leta 2001 pravi, da 29.000.000 ton rude iz rudnikov v razredih, ki se gibljejo od 3,40 do 3,45 % Pb, 2,23 do 2,36 % Zn in 74 do 81 gramov A/g, na voljo je približno 999.000 ton Pb, 670.000 ton Zn in 2.200 ton Ag. Za uporabo Trepče so potrebne tuje naložbe. Ker finančnih sredstev za nadgradnjo samih objektov rudnikov ni in na Kosovo še ni dovolj tuje pomoči, da bi kaj spremenilo, kompleks še vedno ne bo uporabljen na najvišji ravni.

Skrb, da bo najem tujih vlagateljev odstopil njihov obetavni vir naravnih virov, saj kompleks velja za zaklad naroda, je treba pomiriti, da bi do privatizacije prišlo prej. V naslednjih letih bo določena zakonodaja, kot je nov zakon o rudarstvu in predpisi o investicijskih spodbudah, podprla prizadevanja za privatizacijo, če bo odobrena, da bo kompleks deloval in se uporabljal na najvišji ravni.[29]

Januarja 2015 je kosovska vlada sporočila, da bo nacionalizirala rudarski kompleks Trepča, ker Kosovska agencija za privatizacijo (KPA) ni pripravila načrta za prihodnost rudnika. Deloma zaradi nejasne lastniške strukture in številnih upniških terjatev s predlogom zakona, vendar je vlada v strahu pred stečajem in likvidacijo to odločitev spremenila, nato pa potrdila poseben predlog zakona, ki vključuje dva nova člena, po katerih se določeno socialno podjetje spreminja in lahko postane javno s sklepom skupščine. Skupščina je na zahtevo Vlade Republike Kosovo posredovala dva nova člena, s katerima bo status Trepče urejen s posebnim zakonom o strategiji, medtem ko podjetja, ki so v postopku reorganizacije, stečaja ali likvidacije, preneha z uveljavitvijo tega zakona brez potrebe po kakršni koli sodni odločitvi. Albanski uslužbenci so razglasili stavko in ne bodo šli iz podzemlja, dokler parlament ne sprejme zakona o javnih podjetjih.[30] Svojo stavko so končali, ko so predstavniki kosovske vlade povedali, da bodo ponovno razmislili o nacionalizaciji. 041b061a72